Jamranje je nas nacionalni sport in tako dobri smo v njem, da postane clovek hvalezen za lastno mizerijo, ce vec kot pet minut poslusa Slovenca srednjega sloja razlagati, kako njemu res ni lahko.
Prostor prispeva lady Tanja, žare in organizacijo prispevamo Celjani, par prenocišc pod trdo streho Alenka in jaz, hrano in pijaco vsi po vrsti. S sabo prinesti kaj za jesti, piti, sedeti, ležati, kakšno kitaro in kak šotor, ce je želja po spanju zunaj.
Do prostora za piknik se da priti z avtom, vendar pa je verjetno najbolje, ce se lepo parkira pod brano (tam je dovolj veliko parkirisce) in potem lepo sprehodi mimo razgledne tocke, brane, luke ter cez most. Na koncu mostu je na desni colnarna, kjer so igrala, klopi, mize, strežba & izposoja colnov. Na levi pa je prostor za naš piknik! V bližini sta dve kemicni stranišci; eno je povsem blizu (pri colnarni), drugo pa malenkost dlje – pri luki.
Šmartinsko jezero je eno najvecjih umetnih jezer v Sloveniji (površina 117 ha), odlikuje ga zelo razgibana in dolga obala. Datum poznamo, tocno lokacijo in nekaj pripadajocih atrakcij pa si lahko ogledate na spodnjih fotkah.
Turisticna ladja na zgornji sliki odpelje iz luke vsakic, ko se na njej nabere deset ljudi. Cena 5 eur. Plovba traja kakšno uro, ves cas strežejo pijaco. Razporeditev sedežev je prijazno gostinska – ne guliš klopi kot v šoli, ampak se lepo posedeš okoli mizic, na katere si potem seveda narocaš pijaco po želji. Kapitan je faca in mislim, da lahko brez problema ladjo dobimo samo zase, ce je interes.
Ladja na sredi enega od zalivov; je kar hitra, malenkost piha, ampak ni hudega. Za popolno doživetje se daš na zgornjo palubo.
Taka je pa jezerska voda (da ne bo kdo rekel, da nismo povedali). Od dalec lepo modra, od bliže malce bolj kavne barve. Ni ravno za piti, za plavanje in pedalinckanje je pa cisto dobra. Še posebej zato, ker je prijazno topla.
Sprehajališce ob ribiski koci. Ta je od nasega prostora za piknik oddaljena le par minutk, ce si sposodiš colnicek ali pedalincek. Seveda se pride tudi po cesti, ampak tisto ni tako kul 🙂 Za ribiške navdušence je to ena od najboljsih lokacij.
Tisti križec tamle v levem kotu oznacuje lokacijo nasega piknika. No, od križca do polotoka z ribiško se lepo pride s pedalinom.
Pogled na jezero z ribiške koce. V živo je še lepše!
Ena od promenad; tale je ob ribiški koci. Na sploh je obala jezera prepredena z lepimi potmi, ki so ponoci delno osvetljene, in gosto posejana z romanticnimi klopmi in pocivalisci.
Ribiška koca. Spet. Zanimiv plac; pijaco strežejo, hrano pa s sabo prineseš oz. uloviš in jo sam pripraviš.
Simpaticne stare lupine.
Saj sem omenila, da je jezero polno rib?? Karte so od 17 do 19 EUR, obdržiš lahko eno ribo; ce je ujeta riba težja od 5 kg, jo moraš izpustiti. Rules are rules. Sem pa pozabila vprašati, ali so mislili 5 kil pri še živi ali že ocisceni … tako da zna biti tukaj nekaj manevrskega prostora 😉
Tale drevesa varujejo naš prostor za piknik pred radovednimi pogledi. Smo pa deset sekund od obale, luksuz!
Plovilca za izposojo. Colnarna; 10 metrov od piknika. V ozadju luka z ladjicama in nasip, ki drži vso to vodo stran od Celja.
Jezero je zelo priljubljeno zbirališce psov. In njihovih lastnikov. Skratka, the place je animal friendly.
Ena od urejenih sprehajalnih poti, tik ob prostoru za piknik.
Pogled na colnarno. Levo od njih smo mi.
Nekakšen zemljevid bi se lahko temu reklo. X marks the spot. Rjava crta je moje umetniško doživljanje mostu.
No, tole je ta most, cez katerega je treba iti, da se pride na piknik. Pri prehodu se tale stvarca simpaticno ziblje.
Urejena galerija, po kateri se nad obalo sprehodiš na most.
Alenka šeta mimo plaže.
Tu in tam najdeš ob jezeru kaj tako simpaticno starega; meni so tele stopnice všec, komu drugemu bo pa kaj drugega. Priložnosti za fotografiranje je dovolj. Cisto blizu prostora za piknik je na primer drstišce, kjer se zadržujejo mnoge vodne ptice.
Urejena plaža (pozno popoldan).
Pogled na brano od spodaj; visoka je 18,5 m in dolga 205 m. Sedaj so jo preuredili v sprehajališce.
Pogled na enega bolj divjih delov obale. Ampak bolj na videz; med drevesi se vijejo urejene sprehajalne poti.
Alenka se smuka prek skakalnice.
Vecina ljudi pripelje s sabo kužke, tale dama pa je jezero razkazala svojemu dihurcku.
Prostor za naš piknik! Klopca, miza, kamin. Ljubka crna kepica v ospredju je Ajša.
Jezero kljub urejanju obale in razvoju turizma ohranja svoj na trenutke divji videz.
Ce bi se hotelo resno uliti, lahko vedrimo tule pri colnarni.
Igrala za otroke so na dveh lokacijah; zgornja je takoj zraven, pri colnarni, druga pa ob luki.
A grrrr! Rant! Verjetno se ne bo svet podrl, ce tu in tam splezam na prižnico?
Imam tule eno babše, ki se gre neko aktivistko za pravice in dobrobit živali. Ampak je tako šokantno osorna in hudobna do vseh, ki ne mislijo in funkcionirajo do picice enako kot ona, da veliko vec potencialnih podpornikov odžene kot pa pritegne.
Surprise surprise, ljudje nocejo biti nazmerjani in ponižani samo zato, ker si drznejo imeti svojo glavo na ramenih. Ali pa zato, ker so popolnoma nedolžno nekaj vprašali. No, ta veleaktivistka bi veliko vec naredila za svoj cause, ce bi prestopila k nasprotni opciji in jim tam s svojo nedvomno iz globoko zakoreninjenega obcutka manjvrednosti izvirajoco faux superiornostjo odganjala privržence.
Pa kaj, a taki ljudje sploh razmišljajo, kaj pocnejo? A je možno, da je ta osebkinja preslepila vse okoli sebe in je dejansko nacrtno notranji sovražnik ideje, ki jo na videz oh tako gorece podpira?
Tako mimogrede, dovolj aktivno podpiram pravice ter dobrobit (to sta dve razlicni stvari!) živali in ljudi in rastlin, ce pridejo kdaj vesoljci, bom pa še njihove, ampak ko tako teslo nekaj casa gledam v akciji, me prime, da bi kakšno zavetišce za živali obdala s štirimetrskim betonskim zidom in vanj zaprla nesocializirane kretenoide, ki so se tam nabrali. In s svojo katastrofo od PR delajo živalim nepopisno škodo!
Sprašujem se, ali jih dobrobit živali sploh zares zanima. Ker obstaja možnost, da se zanjo ‘borijo’ samo zato, ker takih primerkov nobena druga cloveška skupina ni sprejela, nekam pa so se vseeno morali vkljuciti, da si lahko v varnem zavetju vzajemno božajo ego. Zdaj pa imajo svoj klub, iz katerega spretno ubijajo željo, da bi jim clovek kaj doniral ali pa prišel kdaj kakšnega psa sprehodit. In tako fino se jim zdi, ko si domišljajo, kako so bolj prosvetljeni in oh in sploh boljši od vseh ‘outsiderjev’.
Ja ja ja, seveda moram dati tule en disclaimer, ceš da seveda niso vsi borci za pravice živali & co. taki. Ce bi se komu, ki me sploh ne pozna in je nekako uspel zatavati sem, morda zazdelo, da sem kjerkoli v svojem rantu kakorkoli nakazala, da morda moje opazke letijo na vse po vrsti. Ker bi se znal kakšen najti. Ce znaš tipkati, še ne pomeni, da znaš tudi brati – kar razloži marsikateri komentar na netu.
A tisti, ki se vam zgornji opis dobro prilega, dajte se malo zamislit nad sabo!
Baj de vej, ne morem vec našteti vseh živali, ki sem jih osebno rešila pred gotovo smrtjo, tak da kuš! I actually do make a difference, ne pa samo gobec vrtim.
Kar skušam povedati, je to, da vec muh ujameš na med kot na kis. Think about it. Ce verjameš v neko idejo, jo argumentirano, taktno, vztrajno in da, vljudno trži. Ne bo ti krona z glave padla, mar ne?
