No, to je ta naša mlaka.

Nastala je tako, da smo izkopali kotanjo za ribnik, ki pa ga zaradi lanskoletnih ujm nismo mogli dokončati. V izkopu se je nabrala voda, ki so jo naše rezidenčne dvoživke vzele za svojo in v njej naredile več mrestov. Za letos kaže, da bo to pač ostala mlaka, zato moram njene prebivalce nekako zaščititi. Lokalna termodinamika je taka, da nad nami kroži vse živo perjadi, nedaleč pa so reka, potoki in jezero, tako bo zagotovo prihajalo do plenilskih pohodov vodnih ptic. Na srečo nekaj malega varnosti zagotavljajo ujede, ki tukaj gnezdijo. (Pozorno oko bo na zgornji fotki opazilo kanjo, ki ravno inšpicira teren.)

Iz zgornje slike se da razvideti, da mlaka leži na dnu globokega dela kotanje, ki je na severu zamejena s strmim bregom, na jugu pa z nasipom. V bistvu je to zelo široka terasa s poglobljenim srednjim delom. Leži na sredini pobočja, ki se z vrha hribčka (420 m n.v.) spusti v grapo (320 m n.v.). Trenutno meteorne vode prosto tečejo v kotanjo. Teren je iz laporja, ki vsebuje nekaj gline in gleja, nasip, ki zapira kotanjo na južni strani, pa je iz mešanega materiala. Vodostaj, ki ga vidimo na fotografiji, je tista količina vode, ki vztraja ne glede na vreme. Viški pa hitro poniknejo, za moje pojme še prehitro.

Kotanja ob nalivih funkcionira kot polsuhi zadrževalnik, ki prestreže vodo s pobočja, da ta ne odteče prenaglo. Takole je bilo videti, ko so povsem sveže izdelan, skrbno oblikovan izkop za ribnik zalile in zverižile ujme. Če ne drugega, pa se vsaj ni vse skupaj odpeljalo v grapo, tako kot so se drugod po državi cele vasi, temveč je lepo počakalo, kjer je. Tudi to je ogromno vredno.

Kotanja je dolga vsega skupaj 30 m in široka 10 m, globoka do 2 metra. Mlaka (približno 3,5 x 8 m) je nastala v njenem najglobljem delu, ki je vkopan v glej, torej tisto modrikasto sivo glini podobno prst, ki jo vidimo tudi na levi strani fotografije; ta najgloblji del je vodotesen, preostalo pa očitno ne. Mlaka doseže globino približno 40 cm.

Prvi paglavčki. Na posestvu živijo krastače, žabe in močeradi, tako da ne bi bila presenečena, če bi v mlaki migotalo potomstvo vseh. Vse črno jih je bilo, a ko sem prišla čez nekaj dni, sem pa komaj kakšnega našla. Morda so se poskrili, morda pa so mlako obiskale race. Sumljiva mi je tudi odsotnost odraslih primerkov v bližini mlake, in upam, da jih ni kaj pojedlo.

Trenutno se sprašujem, ali je kakšna realna možnost, da se kotanja v doglednem času “samozatesni”. Prvotni načrt je bil zatesnitev s folijo, zdaj pa razmišljam, ali bi morda šlo po naravni poti. Seveda skušam ugotoviti tudi to, kako opremiti mlako in kaj zasaditi, da bo sistem čim stabilnejši in da bo omogočal osnovno varnost za svoje prebivalce (zavetje, kisik, kemijsko ravnovesje).