A funny thing you can’t help but notice if you happen to wander into the country called Slovenia is that it’s almost impossible to leave. It’s not like anyone is manning the borders; the country is in the Schengen Area which basically means everyone and their sister is roaming around freely. The traffic connections are superb and, with Slovenia being so tiny, you can step on it and find yourself somewhere else in a matter of minutes. Our neighbours the Croatians – who lay claim to a somewhat larger country which is as pretty as they come but shaped like a pair of spaying tongs – will gladly tell you that Planica (where our rather famous ski flying hill is) will never get a permit for a higher hill as then the skiers would be landing on Croatian porches, wreaking all kinds of havoc in the process.
(If it weren’t for the Croatians, we Slovenians would need to come up with our own jokes about Slovenia’s size but luckily enough our southern neighbours have been maintaining a steady supply of those for as long as I can remember.) Continue reading Slovenia: Why is it so difficult to leave→
Prostor prispeva lady Tanja, žare in organizacijo prispevamo Celjani, par prenocišc pod trdo streho Alenka in jaz, hrano in pijaco vsi po vrsti. S sabo prinesti kaj za jesti, piti, sedeti, ležati, kakšno kitaro in kak šotor, ce je želja po spanju zunaj.
Do prostora za piknik se da priti z avtom, vendar pa je verjetno najbolje, ce se lepo parkira pod brano (tam je dovolj veliko parkirisce) in potem lepo sprehodi mimo razgledne tocke, brane, luke ter cez most. Na koncu mostu je na desni colnarna, kjer so igrala, klopi, mize, strežba & izposoja colnov. Na levi pa je prostor za naš piknik! V bližini sta dve kemicni stranišci; eno je povsem blizu (pri colnarni), drugo pa malenkost dlje – pri luki.
Šmartinsko jezero je eno najvecjih umetnih jezer v Sloveniji (površina 117 ha), odlikuje ga zelo razgibana in dolga obala. Datum poznamo, tocno lokacijo in nekaj pripadajocih atrakcij pa si lahko ogledate na spodnjih fotkah.
Turisticna ladja na zgornji sliki odpelje iz luke vsakic, ko se na njej nabere deset ljudi. Cena 5 eur. Plovba traja kakšno uro, ves cas strežejo pijaco. Razporeditev sedežev je prijazno gostinska – ne guliš klopi kot v šoli, ampak se lepo posedeš okoli mizic, na katere si potem seveda narocaš pijaco po želji. Kapitan je faca in mislim, da lahko brez problema ladjo dobimo samo zase, ce je interes.
Ladja na sredi enega od zalivov; je kar hitra, malenkost piha, ampak ni hudega. Za popolno doživetje se daš na zgornjo palubo.
Taka je pa jezerska voda (da ne bo kdo rekel, da nismo povedali). Od dalec lepo modra, od bliže malce bolj kavne barve. Ni ravno za piti, za plavanje in pedalinckanje je pa cisto dobra. Še posebej zato, ker je prijazno topla.
Sprehajališce ob ribiski koci. Ta je od nasega prostora za piknik oddaljena le par minutk, ce si sposodiš colnicek ali pedalincek. Seveda se pride tudi po cesti, ampak tisto ni tako kul 🙂 Za ribiške navdušence je to ena od najboljsih lokacij.
Tisti križec tamle v levem kotu oznacuje lokacijo nasega piknika. No, od križca do polotoka z ribiško se lepo pride s pedalinom.
Pogled na jezero z ribiške koce. V živo je še lepše!
Ena od promenad; tale je ob ribiški koci. Na sploh je obala jezera prepredena z lepimi potmi, ki so ponoci delno osvetljene, in gosto posejana z romanticnimi klopmi in pocivalisci.
Ribiška koca. Spet. Zanimiv plac; pijaco strežejo, hrano pa s sabo prineseš oz. uloviš in jo sam pripraviš.
Simpaticne stare lupine.
Saj sem omenila, da je jezero polno rib?? Karte so od 17 do 19 EUR, obdržiš lahko eno ribo; ce je ujeta riba težja od 5 kg, jo moraš izpustiti. Rules are rules. Sem pa pozabila vprašati, ali so mislili 5 kil pri še živi ali že ocisceni … tako da zna biti tukaj nekaj manevrskega prostora 😉
Tale drevesa varujejo naš prostor za piknik pred radovednimi pogledi. Smo pa deset sekund od obale, luksuz!
Plovilca za izposojo. Colnarna; 10 metrov od piknika. V ozadju luka z ladjicama in nasip, ki drži vso to vodo stran od Celja.
Jezero je zelo priljubljeno zbirališce psov. In njihovih lastnikov. Skratka, the place je animal friendly.
Ena od urejenih sprehajalnih poti, tik ob prostoru za piknik.
Pogled na colnarno. Levo od njih smo mi.
Nekakšen zemljevid bi se lahko temu reklo. X marks the spot. Rjava crta je moje umetniško doživljanje mostu.
No, tole je ta most, cez katerega je treba iti, da se pride na piknik. Pri prehodu se tale stvarca simpaticno ziblje.
Urejena galerija, po kateri se nad obalo sprehodiš na most.
Alenka šeta mimo plaže.
Tu in tam najdeš ob jezeru kaj tako simpaticno starega; meni so tele stopnice všec, komu drugemu bo pa kaj drugega. Priložnosti za fotografiranje je dovolj. Cisto blizu prostora za piknik je na primer drstišce, kjer se zadržujejo mnoge vodne ptice.
Urejena plaža (pozno popoldan).
Pogled na brano od spodaj; visoka je 18,5 m in dolga 205 m. Sedaj so jo preuredili v sprehajališce.
Pogled na enega bolj divjih delov obale. Ampak bolj na videz; med drevesi se vijejo urejene sprehajalne poti.
Alenka se smuka prek skakalnice.
Vecina ljudi pripelje s sabo kužke, tale dama pa je jezero razkazala svojemu dihurcku.
Prostor za naš piknik! Klopca, miza, kamin. Ljubka crna kepica v ospredju je Ajša.
Jezero kljub urejanju obale in razvoju turizma ohranja svoj na trenutke divji videz.
Ce bi se hotelo resno uliti, lahko vedrimo tule pri colnarni.
Igrala za otroke so na dveh lokacijah; zgornja je takoj zraven, pri colnarni, druga pa ob luki.
